Erika Janowa, teke: Erika Jahnowa[1], nim. Erika Jahn (roź. 3. julija 1932[2], wum. 12. awgusta 2022[3]) jo była serbska ceptaŕka, pśełožowaŕka, wudawaŕka a zestajaŕka głownje źiśecych knigłow.

Wóna jo se naroźiła do Rozmejoc familije w Rownem. W lěśe 1949/50 jo studěrowała na Serbskem ceptaŕskem wustawje w Radworju. Pón jo absolwěrowała studij na Pedagogiskej wusokej šuli w Podstupimje[4]. Jo źěłała ako wucabnica w Brjazynje na zakładnej šuli a w Dešnje.

Wóna jo Domowniski muzeum w Dešnje w 1983 załožyła[5]. W lěśe 1997 jo wóna myto Domowiny dostała[6].

Publikacije

  • 1988: Pojź sobu do Serbow. Dolnoserbske źěśece gronka a basni, Budyšyn (tam wokoło 28 gronkow, m.dr: Naga žaba rjaga, Naše grajki, Moja bombawa, Moluj sobu!, Moj plon, Mydłowe puchorki, Na źeń źěśi, Halo, Danka!, a t.d.)
  • 1989: Dwe lěśe w Depsku [w:] Ako smy chopili ceptariś. Dopomnjeńki wucabnikow prědnych lět, wud. Christa Brandtowa, Budyšyn
  • 1996: Świce ptaški – šwicym ja (gronka a graśa za źiśi), Budyšyn
  • 2000: Wjacornjejše stawanje. Dolnoserbske basni slědnych 50 lět, wudała Erika Jahnowa, Budyšyn
  • 2008: Ja, Kowaloc Hanka; Ta luba serbska rěc, [w:] Ze žywjenja na lanźe: pratyjarje wulicuju, Budyšyn[7].
  • 2017: Narjony Fryco; Změna abo Monolog pśed medalju, [w:] Basnikarska kjarmuša. Lyrika pó dolnoserbsku, wudawaŕ a zestajaŕ: Bernd Pittkunings

Pśełožki do dolnoserbšćiny

  • 1956: Maśizna za nałožowanje serbskeje rěcy w serbskich źěśownjach B (z górnoserbšćiny), Barliń
  • 1957: Naša serbšćina. Wucbnica za 5. lětnik (z górnoserbšćiny), Barliń
  • 1958: Naša serbšćina. Wucbnica za 6. lětnik (z górnoserbšćiny), Barliń
  • 1988: Jan Radyserb-Wjela Z nalěśim, pšełožyła Erika Janowa
  • 1989: Marja Krawcec, Marhata Cyžec Kněz Mroz a kněni Zyma, pšebasniła a pšełožyła Erika Janowa
  • 1989: Kito Lorenc, Po jsy ženjo job job job, pšełožyła Erika Janowa
  • 1991: Michał Nawka, Liška pśěga styri koze
  • 1992: Michał Nawka, Škobrjonkowe tyrlili (zestajił Pětr Donat, pśestajiła Erika Janowa)
  • 1995: Eugen Spálený, Lýdia Zubajová Měto, Ajta a Dadko na prozninach (wobrazowe knigły za źiśi, ze słowakskeje rěcy pśestajiła Erika Janowa)
  • 1998: Zdeněk Miler, Josef Brukner Kšetka źeń, pśebasniła Erika Janowa
  • 2001: Madlena Nasticcyna, Chto tam łazy, ganja, lěta pšełožyła Erika Janowa

Nóžki

  1. ↑ Informacija na boce domowina-verlag.de
  2. ↑ Marion Hirche, Die Silberhochzeit der sorbischen Tradition
  3. ↑ Horst Adam, W myslach jo wóna była pśecej dalej, Nowy Casnik 24.08.22
  4. ↑ Christiana Piniekowa, "Pśecej som źěłała za to serbske“. W Dešnje wóswěśijo Erika Jahnowa swój 80. narodny źeń, Pómhaj Boh, 08/2012, b. 4-5
  5. ↑ Heimatmuseum Dissen / Domowniski muzej Dešno
  6. ↑ (gsb) Přehlad spožčenja Myta Domowiny 1991 do 2012, domowina.de
  7. ↑ Wopśimjeśe toś tych knigłow

Wótkaze

This article is issued from Wikipedia. The text is licensed under Creative Commons - Attribution - Sharealike. Additional terms may apply for the media files.